Blog Življenje v odrastniški skupnosti

Življenje v odrastniški skupnosti

Pet dni preživeti v družbi sorodno razmišljajočih ljudi se sliši zanimivo, za nekatere odrešujoče in prepotrebno, vsekakor vedno zabavno. Vendar se stvari znajo pogosto zaplesti, če mora ta ista družba skupaj spati, živeti, jesti, kuhati in početi druga skupnostna opravila. Takrat se navadno začnejo kresati iskre in nastajati nesporazumi, mečejo se grdi pogledi in veje duh po zameri. Skupina desetih posameznikov se je tveganju navkljub podala v eksperiment, trening na temo odrastí, saj je interes, da se nekaj novega naučimo o temi, ki nas zanima, ter to preizkusimo v praksi, premagal zadržke ob morebitnih nesoglasjih.

Trening Življenje v odrastniški skupnosti je potekal 20. – 24.5.2019 v Jarenini in Mariboru. Prvo polovico treninga smo preživeli na kmetiji Tasič v Jarenini, drugo pa v Hostlu Pekarna v Mariboru.

Naš vsakdan na kmetiji je terjal dokaj zgodnje vstajanje, pripravo treh obrokov, preprosta kmečka opravila, predavanja in še kaj. Gremo po vrsti.

Na dan prihoda v hribovito naravo, odmaknjeno od mestnega vrveža, nekateri bi rekli »mini raj na zemlji,« so nas poleg pripravljenega kosila razvedrile žabe, ki so se »dvoživkale« (ne martinčkale) ob majhnem ribniku, polnem zlatih ribic. Kljub žabjemu klepetu, ki je kalil spokoj, smo se uspeli nekako spoznavati in preverjati motivacijo in pričakovanja vsakega izmed nas. Po obedu nam je Živa Kavka Gobbo iz društva Focus predstavila koncept odrasti, saj je bila »rdeča nit tabora živeti v skladu s konceptom odrastí (degrowth), ki ga je Giorgos Kallis, eden izmed strokovnjakov na tem področju, opredelil kot družbeno-političen projekt na dveh ravneh. Na makro ravni pomeni popolno spremembo gospodarstva in političnih institucij, na mikro ravni pa spremembo osebnih vrednot in želja.« Pri tem se je naslanjala na knjigo, ki jo je društvo nedavno prevedlo v slovenščino, Odrast: besednjak za novo dobo. To nam je pomagalo razumeti, kaj lahko pričakujemo od treninga, zakaj je zasnovan, kot je, ter nam dalo misliti, kako (neučinkovito) deluje utečeni (kapitalistični) sistem. Zatem smo se seznanili s kmetijo, na kateri smo bivali, s tamkajšnjimi prebivalci – živalmi ter po večerji, ki smo jo že pripravili sami, skupaj postavili dogovore za delovanje, podelili pričakovanja in zaupali strahove.

Drugi dan smo se že lotili krtačenja oslov in konjev, kidanja gnoja, spravila lesa in pletja. Temu je sledil ogled bližnje ekološke in biodinamične kmetije Zlate misli, ki jo vodi družina Turinek. Maja nam je predstavila zgodbo kmetije in s kmetovanjem povezane ovire, s katerimi se soočajo, ter svoja prizadevanja, želje in upanje na to, da bodo stvari v prihodnje drugačne. V popoldanskem delu nas je čakalo predavanje na temo sociokracije, ki sta ga izvedla Primož in Katja iz Društva za permakulturo Slovenije, kjer koncept vpeljujejo v svoje delovanje, na primer odločanje. Večer je minil v duhu kmečkih opravil in delitve na skupino, ki je želela več časa preživeti na kmetiji in drugo, ki se je odpravila v Maribor na debato o odrasti in možnosti družbenega razvoja v skladu s takšnimi smernicami. Govorci so zastopali različne vidike in položaje, od nevladniškega in raziskovalnega do političnega. Zaključili so, da se družba vse bolj zaveda neugodnega položaja, v katerem je, da pa bi naredili korenite premike v smer odrasti vsem perečim okoljskim vprašanjem navkljub, bo potrebnega veliko dela, od sprememb na strukturni do sprememb na individualni ravni.

Tretji dan se je pričel s skupnim čiščenjem prostorov na kmetiji, ki smo jih ta dva dni uporabljali, in se nadaljeval s premikom v Maribor v Hostel Pekarna. Tam nas je pričakalo predavanje mladega raziskovalca Roka o alternativnih ekonomijah, ki bi lahko bile odgovor na vse manj ustrezen kapitalizem (oz. povsem neustrezen neoliberalni kapitalizem). Predstavil nam je tudi družabno igro, ki igralce spodbuja k razmišljanju o soočanju z družbenimi ovirami pri vpeljevanju sprememb ali iniciativ ter iskanju rešitev za obstoječe družbene probleme. Žal nam je zmanjkalo časa, da bi lahko igro poizkusili sami, saj nas je čakal zmenek Pri Damah, kjer so nam pripravili okusno kosilo iz lokalno pridelanih sestavin. Torej je odrastniško živeti možno tudi v urbanem okolju! Spoznati to je bil tudi namen drugega dela treninga. Obedu je sledil ogled trgovinic z lokalnimi obrtmi ter človeku in okolju prijaznimi izdelki, ki ga je odvodila udeleženka treninga, Urša, Primorka, ki pozna Maribor bolj od prebivalcev samih. Nekatere trgovine delujejo po principu zadrug, čemur smo se precej posvečali, saj naj bi zadružništvo bilo oblika poslovanja oziroma delovanja, ki podpira duh odrasti in spodbuja občutek skupnosti.

Naslednje dopoldne smo se odpravili na ogled trgovin, ki jih nismo mogli obiskati prejšnji dan, med drugim Smetko, kjer smo ob pitju kave iz sistema pravične trgovine poslušali Andrejo, aktivno članico pri mariborskih urbanih eko vrtovih, iniciativo, ki Mariborčanom omogoča pridelavo lastne hrane na ekološki način, ter se jim nudi predavanja in delavnice ter pomaga, da lahko to počnejo karseda učinkovito. Predstavila nam je tudi semensko knjižnico, ki jo s pridom uporabljajo urbani eko vrtičkarji, ki služi izmenjavi semen in s tem spodbuja raznovrstnost pridelkov. Po oddihu smo odromali do Ropotarnice, polne odsluženih stvari, ki jih po simboličnih cenah prodajajo ljudem, ki bi jim kakšna reč znala priti prav. Zatem smo nakupili sestavine, potrebne za pripravo kosila in večerje, kar je, kot vedno, potekalo v duhu dogovarjanja, strinjanja in iskanja konsenza (ter se v mojih očeh vleklo v nedogled). Rutina kuhanja, skupnega obedovanja in pospravljanja nam je do četrtega dne že prišla v kri in pustila prostor, da smo lahko nadaljevali s popoldanskim delom. Tokrat smo sami razmišljali o eni po našem mnenju realni možnosti za odrast v praksi ter načinih, kako bi jo izvedli. Domislili smo se nekakšne veleblagovnice, ki smo jo poimenovali Center alternativnih praks, ki bi gostila lokalne obrti, izdelke iz sistema pravične trgovine, podpirala majhne lokalne trgovce in poleg tega nudila neko obliko izobraževanj za stranke. Sčasoma bi, smo si zamislili, temu dodali še stanovanjski kompleks, ki bi deloval po načelih odrastniške skupnosti. Pri tem smo se naslanjali na primere iz tujine, ki jih, kot smo videli, ni malo. Kljub temu, da je po vsej verjetnosti do vzpostavitve takšne veleblagovnice še daleč, smo po večerji nazdravili s penino in podelili svoje mišljenje, doživljanje in odnos do preživetega časa skupaj in nanovo pridobljenega znanja in informacij (kar je razvejano in bolj elegantno povedano evalvacija).

Zadnje jutro je minilo ob razmišljanju in načrtovanju, kaj bomo naredili kot posamezniki, da ponesemo elemente odrasti v svoj vsakdan ter kako želimo to deliti z drugimi. Občutiti je bilo nek optimizem, morda nov zagon, ki bo pač trajal, kolikor si bomo prizadevali sami, saj smo bili skupina, ki želi bolj enakopraven, pravičen ter okolju in vsem živim bitjem prijazen jutri.

Kljub temu, da smo bili precej do obstoječega družbenega sistema kritično naravnani, je kritika našega pristopa, ki bi jo lahko ilustrirala z mislijo: »Vi razmišljate kako rešiti svet, jaz pa kako rešiti sebe. Plavate v oblakih, namesto da bi izkoristili trenutek in uživali v naravi, ki nam je dana …,« umestna. Nenazadnje svet ne potrebuje reševanja, kvečjemu ga sami in tega se mogoče kakšni dobronamerni aktivisti premalo zavedajo, saj se lahko hitro ujamemo v začarani krog idealiziranja, sanjarjenja in snovanja neučinkovitih ali neizvedljivih idej, ki so razočaranim očem privlačne, a navadno tuje in vsred neba postavljene.

Naj zaključim z mislijo ene od udeleženk:

»Razmišljanja ob zaključku tabora so me pripeljala do treh ugotovitev: 1) začetni pomisleki glede življenja z »neznanci« so bili popolnoma odveč, saj se je v meni hitro prebudil občutek bivanja v veliki družini, ki temelji na solidarnosti, razumevanju in strpnosti; 2) po obisku ekološke kmetije, kjer smo se na lastne oči prepričali o tem, kaj v praksi pomeni ekološko kmetovanje, koliko truda je vloženega in kako pomembno je kupovati lokalno, sem ponovno prišla do sledečega – želim podpirati lokalne kmete in njihovo dejavnost ter zmanjšati ogljični odtis z nakupom hrane, ki ne prepotuje pol sveta, preden se znajde na mojem krožniku. Vendar pa lokalno, ekološko in »zero-waste« v narobe svetu pogosto pomeni kupovati dražje. Iz tega izhaja zadnji premislek: 3) nihče ne želi podpirati neizmerne eksploatacije podplačanih delavcev in degradacije okolja, vendar to večinoma ne predstavlja posameznikove zavestne odločitve. Za tem stoji kruto dejstvo, da se ljudje ne odločamo zgolj na podlagi lastnih preferenc in vrednot, vendar smo del izkoriščevalskega družbenoekonomskega sistema, kjer so naše odločitve omejene z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. To pomeni, da je poleg idej, novih izkušenj in poznanstev z ljudmi, ki zbudijo občutek, da možnost za spremembe še obstaja, ključna tudi sprememba statusa quo in uveljavitev nove paradigme, ki bo vsem omogočila drugačno življenje.«

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *