Blog Vtisi po mladinski kulturni izmenjavi med Palestino in Slovenijo

Vtisi po mladinski kulturni izmenjavi med Palestino in Slovenijo

»Hey. Hey!« mi je s širokim nasmehom na obrazu mahal udeleženec izmenjave iz skupine prišlekov. Njegov nasmeh je bil tako širok, kot ga vidiš na obrazu otroka, ki je pravkar odprl prvo božično darilo. Toda jaz sem s težavo zadrževala solze in se poskušala kar se da dostojno vesti v javnosti. Kako se lahko smehlja po vsem, čemur smo pravkar bile_i priča? Kako se lahko smehlja po vsem, kar je doživel? Kako se lahko smehlja meni, vsem tukaj, ki nimamo nikakršnega vedenja o njegovi osebni izkušnji, niti o situaciji v njegovi domovini? Počutila sem se kot izdajalka. S čim sem si zaslužila tako lepo, on pa tako travmatično življenje? Privilegij, ki mi je zagotovil udobje, je kar naenkrat dobil strašno težo.

Takšne so bile moje misli po predstavitvi politično zgodovinske situacije v Palestini in pogosto tudi kasneje, tekom Palestinsko-Slovenske kulturne izmenjave [link: https://www.vecer.com/mladi-palestinci-na-obisku-poglejte-jih-kako-so-srecni-10079847], ki je potekala v Sloveniji sredi oktobra letos. Izmenjava je bila šok. Šok zame in meni podobne nežne slovenske duše, ki smo prvič poslušale osebne izpovedi naših prijateljev in prijateljic iz Palestine. Po drugi strani pa tudi šok za obiskovalke_ce iz Palestine, ki se niso mogle_i navaditi na našo nezačinjeno (in zaradi načel izmenjave) brezmesno hrano. Čudile_i so se tudi čudoviti, z oktobrskim soncem obsijani jareninski pokrajini, zelenemu pohorskemu gozdu in širini reke Drave.

Če rečem, da smo se ene_i od drugih veliko naučile_i, je to podcenjevanje. Organizirane dejavnosti so bile pomemben del učne izkušnje, toda veliko več sem odnesla od osebnih pogovorov in izpovedi naših prijateljev in prijateljic in druženja ob večerih. Dozdeva se mi, da bi šaljiva metafora dobro ponazorila obe kulturi, kot sem ju dojela tekom izmenjave. Če bi kulturi bili ženski, povabljeni na zabavo …

Palestina, v bleščeče rdeči obleki in odišavljena z dragim parfumom, žareča, okrogla in navdušujoča ženska, bi vstopila na zabavo v najbolj ekstravagantnem slogu, pri čemer bi bila v središču pozornosti od trenutka, ko bi prestopila vhod, pa do konca zabave, ki bi se končala z njenim odhodom. Ob njenem prihodu nihče ne bi opazil, da je ob vstopanju v prostor ob vnetem pozdravljanju prevrnila dve mizi in polila vino po dragoceni obleki ene izmed obiskovalk. Nihče ji ne bi zameril. Samo, da je prišla, zvezda večera.

Po drugi strani bi drobcena, siva miška Slovenija v črnih hlačah in beli srajci pomotoma vstopila pri vhodu za strežno osebje, kjer bi jo okarali, da zamuja. V roke bi ji potisnili pladenj s kanapeji in ji naročili, naj vendar že odnese hrano v sektor C. Seveda bi se strinjala in storila, kakor ji je bilo naročeno in do konca večera stregla, čeprav je bila povabljena kot častna gostja. »Uboga jaz. Enim pač ni dano,« bi si mislila pri sebi in potiho opazovala okolico.

Palestinska večerja z domačini

Doslej o slovenski kulturi nisem razmišljala kot o posebno ukalupljeni. Zmeraj se mi je zdelo, da smo malo vsega: malo Balkana, malo Centralne Evrope, malo patetične_i, malo vesele_i in zabavljaške_i, malo pasivne_i in malo uporniške_i. Ob primerjavi s palestinsko kulturo pa opažam, da smo precej (pre)malo vsega. Za delavnico učenja plesa sta morali obe skupini izbrati eno skladbo. Palestinske_i udeleženke_ci so imele_i glasbo izbrano v prvi minuti, medtem, ko smo Slovenke_ci potrebovali 10 minut, da smo izbrale_i eno pesem, ki bi bila primerna za aktivnost in bi hkrati predstavljala Slovenijo. Naše razmišljanje je potekalo nekako tako: »Dajmo poiskati nekaj slovenskega in energičnega. Okej, odpade večina, kar poslušamo slovenskega. Kaj sploh ostane? Ne smejo biti Elvis Jackson, ker pojejo v angleščini, pa ne Dubioza, ker niso Slovenci. Mogoče Magnifico? Kaj pa Golica? Ah ne tega … Joj, izberimo že nekaj in nehajmo zavlačevati.«

Kulturo delamo in ohranjamo ljudje. In zdi se, da imajo v Palestini vse razloge za to, da se trudijo ohranjati svojo kulturo in »palestinskost,« medtem ko smo me_i v svojem plaščku brezbrižnosti in udobja morda že malo pozabile_i, kakšne vrednote naj vodijo naša življenja.

V kratkih, a polnih desetih dnevih, sem dobila majhen uvid v čudovito palestinsko kulturo, ki je živahna, glasna in ponosna. Oljčna drevesa, glasba, petje in ples, glavni gradniki palestinske kulture, so tisto, kar ljudem predstavlja steber v težkih časih. Ko nimajo več ničesar izgubiti, jim ne preostane drugega, kakor da vztrajajo in se zoprstavljajo represivnemu režimu, ki ga nad njimi izvaja Izraelska država.

Vendar Palestinke in Palestinci v tem boju ne smejo ostati sami. Pomembno je, da jim izkažemo podporo. Pridružite se, ali podprite gibanja, ki so že aktivna na tem področju: Gibanje za pravice Palestincev ali druga mednarodna BDS gibanja. Prenehajte kupovati izdelke izraelskih podjetij ali podjetij, ki sodelujejo z izraelskimi podjetji. Izobrazite se o palestinsko-izraelskem vprašanju in ozaveščajte svoje prijatelje_ice in bližnje.

Všečkajte, komentirajte in delite objavo na svojih omrežjih ter ozaveščajte znance in znanke o situaciji v Palestini.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *